In tu za hip dotaknem se neba…

Ko hodim po hribih, spominjam se dni,
ko s starši in bratom smo se sprehajali.
Vsaka markacija pomenila nov je korak
med gozdovi, skalovjem ta ni bil nikoli enak.
Ko sem s

pljuči vdihnil gorski zrak,
me preplavil občutek je lep in mehak.
Želim si nazaj spet v tiste dni,
ko sredi planin smo se sprehajali.
Zjutraj nahrbtnik smo pripravili,
in skupaj podali se pod gore,
na koncu se še na vrhu pojavili.
To je trenutek, lepši kot vse!
Otroškega vriskanja so polne planine,
tekanja, razigranosti cele strmine.
Ko pa planine obišče mrak,
tišina zareže v ta čisti zrak.
Gams, orel, kozorog, kanja …,
to so živali, kraljice gora.
V tej mirni tišini le-te so doma,
zato ne uničimo gorskega sveta.
In tu – v hribih, planinah, gorah –
za hip dotaknem se neba.

Laura Podobnik, 9.a, OŠ Žiri

Napiši komentar