In tu za hip dotaknem se neba…

V smogu, puščavi pustih sivih cest,
v betonu ujeto sred´ velikih mest,
moje srce trepeče in trpi,
rešiti se vezi, poleteti ven, visoko si želi.
Zrem s sivine prašne ceste,
kam v mraku sončni žarki greste,
tam za goro, kamor moje si srce želi,
po čistem, svežem zraku, miru hrepeni.
In sklenem – zapustim to mesto,
to neljubo sivo cesto,
in odpravim se visoko, na pot,
stran od bede, teh človeških zmot.
Tu pred menoj stoji,
mnogim le kup kamenja se zdi,
pot strma grize jim kolena,
meni pa je pesem dneva.
Naporna pot je v višine,
vseeno – samo, da ven grem iz sivine,
za vsakim dežjem sonce sije,
mislim, ko pot mi izpod čela lije.
Pod mano izginila so mesta,
izginila je strašna cesta,
pred mano pa odpira se planinski raj,
ostal bi tu za vedno, nikoli šel ne bi nazaj.
Ta raj je želja mojega srca,
tu za hip dotaknem se neba,
ta kraj na nebesa mi meji,
tu moj duh se umiri.
In zopet skozi temno okno gledam,
po mestu hodim, a po gorah posegam,
razmišljam, kako to nebo, ta raj,
ponesel bi v moj domači kraj.

Zala Bokal, 9.b, OŠ Žiri

Napiši komentar