In tu za hip dotaknem se neba…

Dandanes ima vsak, pa naj bo še tako zaposlen, nekaj, s čimer in kjer se vsaj za hip dotakne svojega neba. Pa naj bo to majhen trenutek, stvar ali kraj. Ljudi je veliko vrst, prav tako tudi predstav o tem, kaj je njihovo nebo. Nekateri se za hip dotaknejo neba v fitnesih, drugi v masažnih centrih, nekateri svoje nebo najdejo med svojimi družinskimi člani ali prijatelji.

Že kot deklica sem z očetom obiskovala gore. Moja mama in oče sta že pred poroko redno zahajala v planinski raj, celo za poročno potovanje sta si omislila popotovanje po slovenskih gorah. Ljubezen do planinstva sta prenašala -in to še vedno počneta- tudi na nas, svoje otroke. Meni so bile gore všeč že od malega. Zdele so se mi tako skrivnostne in nedosegljive, tam daleč nekje na nebu, kot zvezde. Ko pa je bil vrh osvojen, sem bila ponosna sama nase, hkrati pa se mi je zdelo zanimivo, kako majhen je svet pod mano, kako visoko sem. Kadar smo z družino ali kadar sem sama z očetom zašla v gore, sva se večkrat ulegla na travo in poslušala zvoke narave. Nekoč, sem se na vrhu Črne prsti, zazrla v nebo. Zdelo se mi je, da je na dlani, da se ga dotikam. Najraje bi odplavala in tam ostala.

Rada imam mir in tišino. Gore so tako zame idealen kraj. Med potjo na vrh imam svoj čas in razmišljam. O vsem mogočem. Gore se mi zdijo drug svet, kot bi odšla v drugo deželo, ki ima namesto denarne valute in uradnega jezika svoje glasove in poseben vonj. In ta dežela mi je zelo všeč, ker imam tam svoj trenutek, svoj hip, da se dotaknem neba. Zakaj pa tega ne bi storila, če pa je nebo tako blizu, tako na dosegu roke?

Na žalost mi

zmanjkuje časa, da bi odšla v to čudovito planinsko deželo. Pričela se je šola in s tem vse obveznosti povezane z njo. Oče mi je obljubil, da bomo za obisk gora izkoristili naslednjo priložnost. Čakam dan in trenutek, v katerem se bom zopet za hip lahko dotaknila neba.

Zala Bokal, 9. B, OŠ Žiri

Napiši komentar